Dan posvečenega življenja v novomeški škofiji
Na praznik Jezusovega darovanja v templju so se redovnice in redovniki novomeške škofije v velikem številu zbrali v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Prisluhnili so očetovski spodbudi pastirja krajevne Cerkve mons. Andreja Glavana, ki jih je v nagovoru med sveto mašo najprej spomnil, kako jih je geslo leta posvečenega življenja »Evangelij, preroštvo, upanje« spodbujalo k vnovičnemu odkrivanju lastnih karizem. V luči Jezusovega oznanila o življenju po evangeljskih svetih so poživljali zavest, da je posvečeno življenje preroško znamenje in je njegovo pričevanje aktualno in moderno tudi v 3. tisočletju. Spomnil je na spodbudo papeža Frančiška, naj se Bogu posvečene osebe dajo še bolj voditi Božjemu Duhu in tako postati znamenje za današnji svet. Kako? Tako, da bi življenje Bogu posvečenih prevevalo veselje, ki zaobljubam čistosti, uboštva in pokorščine daje resnično pričevalno moč. Današnjega človeka, ki ga vse prevečkrat mučita utrujenost in naveličanost, lahko o lepoti krščanstva prepriča samo pristno veselje, ki žari iz obrazov Bogu posvečenih ljudi.
Po skupni izpovedi redovnih zaobljub in za to priložnost pripravljenih molitvah vernikov, je sledilo darovanje, pri katerem je ena od redovnih kandidatinj med drugim prinesla na oltar pomladno cvetje, ki že sredi zime brsti iz zemlje, kot znamenje, da Bogu posvečeni svoje življenje podarjajo v skupnosti Cerkve sredi zime napetosti, strahov in nasilja, ki se širi med narodi – z razpoložljivostjo, naj iz njih naredi orodje svojega miru.
Po obhajilu je ena od redovnic v imenu vseh glasno izrazila prošnjo, naj jim Jezus pomaga razširjati njegov prijeten vonj povsod, kamor gredo; naj jih popolnoma prešinja in osvoji tako, da bo njihovo življenje izžarevalo samo Jezusovo življenje. Njegova luč naj sveti v njih tako močno, da bo vsak človek, s katerim prihajajo v stik, čutil samo Božjo navzočnost, in to predvsem po delih, ki jih prežarja Božja ljubezen.
s. Brigita Zelič
Preberite tudi škofovo pridigo.
