Dan posvečenega življenja - Ljubljana 2015
Obhajanje dneva posvečenega življenja v ljubljanski nadškofiji
S soncem ožarjena svečnica, praznik Gospodovega darovanja, je bila le zunanja podoba notranjega žara in veselja, s katerim smo se redovniki in redovnice ljubljanske nadškofije zbrali v stolnici, da bi skupaj s svojim pastirjem, nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom, obhajali dan posvečenega življenja. Na ta osrednji dogodek dneva smo se redovne skupnosti pripravile z molitvenim celonočnim bedenjem pred Najsvetejšim. Bogu smo se zahvaljevali za milost poklica, ga prosili za naše družine, za nove duhovne poklice in zvestobo vseh, ki že hodimo za Gospodom po tej poti.
Slovesno bogoslužje v ljubljanski stolnici se je pričelo ob 16 h. Ko je g. nadškof skupaj z redovnimi predstojniki in drugimi somaševalci vstopil v svetišče, smo s prižganimi svečami v rokah peli: Danes je zasijala luč… Predsednik KORUS-a mag. Janez Potočnik SDB je na začetku maše pozdravil nadškofa in vse navzoče. Z besedami papeža Frančiška nas je spodbudil, naj gledamo na preteklost s hvaležnostjo, sedanjost živimo z navdušenjem in v prihodnost gledamo z upanjem, da bomo mogli prebuditi svet.
V homiliji je nadškof Stanislav najprej opozoril na pestrost redovnih ustanov, ki kaže moč in ustvarjalnost božjega Svetega Duha skozi vse čase do današnjih dni. Zahvalil se je za vse, kar prispevamo s svojim redovništvom v življenju Cerkve in naroda. Nato nas je povabil, naj na vso moč prosimo Boga za nove poklice, naj ga s svojimi silnimi prošnjami na nek način ganemo, da nas bo uslišal. V vsej pestrosti naših karizem moramo krepiti zavest, da smo eno. V nadaljevanju je izpostavil geslo leta posvečenega življenja, ki je izraženo v treh besedah: evangelij, preroštvo, upanje. Evangelij: zagledanost v Jezusa Kristusa, sprejeti Jezusa evangelija, kakor se nam podarja in razodeva preko svojih besed in dejanj. Ostati moramo zvesti evangeliju, da bi bili danes preroki tam, kamor nas pošilja Bog. Da pa bo svet prepoznal v nas preroke, nas mora prej Bog prečistiti kakor zlato in srebro. Služabnik preroštva mora biti človek upanja, poln božjega; upanja, da Bog vodi zgodovino vsake ustanove in vsakega od nas osebno. Ko bomo sami živeli iz upanja, se ga bodo navzeli tudi ljudje okoli nas. Na koncu se je obrnil s prošnjo k Božji Materi, naj v srce vsakega od nas položi svojega Sina, ki naj v nas poživlja upanje.
Po obnovitvi redovnih zaobljub je iz naših src veselo donel spev Magnificat anima mea Dominum. Ob sklepu bogoslužja je nadškof izročil predstojnikom, oziroma predstavnikom vsake redovne skupnosti svečo, ki bo v tem letu posvečenega življenja gorela v naših skupnostih in nas spominjala, k čemu nas to leto posebej vabi papež Frančišek.
Po maši smo se ustavili v stolnem župnišču ob dobrotah, ki so jih pripravile redovne skupnosti, ob veselem medsebojnem srečanju in prijetnem pogovoru.
s. Marija Jasna Kogoj, OSU
