Srečanje mladih sester in bratov v Olimljem

Mlajši redovniki in redovnice smo se od petka, 13. oktobra, do nedelje, 15. oktobra zbrali v Olimju na srečanju ponovincev in ponovink. Skupaj s tremi vzgojitelji nas je bilo enaindvajset.

Vikend je potekal v prijetnem in sproščenem bratsko-sestrinskem druženju. Osrednjo nit pa je s svojim pričevanjem potegnil p. Ernest Benko, za kar mu bo mladi redovniški rod ostal hvaležen, saj bomo še dolgo črpali iz bogate zakladnice njegovih življenjskih izkušenj, ki jih je nesebično podelil z nami. Nagovoril nas je s svojo »veselo starostjo«, saj, kot je sam rekel, je biti star lepo. Takrat lahko s hvaležnostjo in občudovanjem gledaš, kako te je Bog vodil skozi življenje. Temelj lepe starosti pa je: biti v Bogu. Če tega ni, je starost prazna in ni globine. Spodbudil nas je, naj se v življenju vedno spominjamo dvojega: svojega krsta in poklicanosti. »Ljubosumno čuvajte svoj poklic, ker ko boste nazaj pogledali nanj, boste videli, kaj vse je Bog naredil preko vas brez vašega načrtovanja.« Ko si v Bogu in mu izročaš svoje težave, takrat On rešuje. Jezus komaj čaka, da rečeš: »Jaz ne morem več.« Za boj s skušnjavcem pa nam je dal nasvet: »Ko hudič potrka na vrata tvojega srca, reci Jezusu naj mu odpre.«

V sobotnem popoldnevu je spregovoril o osrednji temi letošnjega seminarja: Uboštvo in bratstvo v redovnem življenju. Temeljno pri zaobljubi uboštva je, ali Bogu res zaupam ali ne. Dejstvo je, da za življenje potrebujemo zelo malo materialnega. Vendar ni bistveno ugotavljanje, ali posamezno stvar potrebujem ali ne, ampak vprašanje, ali sem svoboden, kajti sad uboštva je svoboda srca.

Uboštvo je povezano z bratstvom, saj lahko izgubim ljubezen do svojega reda, če sem navezan na druge stvari. P. Ernest priznava, da je skupno življenje največja pokora. Spodbudil nas je, naj ne gledamo samo na odnose, ampak se obračamo na Boga, vendar naj bomo vedno pripravljeni na žrtve. Kadar me nekdo razjezi, naj pomislim, kako šele jaz druge razjezim. Pozoren naj bom, da dom ni samo moja soba, ampak so moji bratje in sestre. Temeljno za skupno življenje pa je odpuščaje. Odpuščanje je Božji dar in komur Bog ni dal te milosti, naj vsak dan zmoli kaj v ta namen. Odpuščati je potrebno sproti. Drugega ne moremo spreobrniti, le odpuščamo lahko.

Mlade je nagovorila gorečnost p. Ernesta in njegova usmerjenost h Kristusu. Hvaležni smo, da smo smeli prisluhniti tako bogatim in gorečim besedam, ki so v nas prebujale spomine na velike Božje milosti krstnega in redovnega poklica in željo, da bi se v svojem življenju popolnoma predali Božjim rokam, da bo On sam lahko delal velike stvari. Hvaležni smo tudi drug za drugega, da se lahko srečujemo, spoznavamo, povezujemo, skupaj molimo in si delimo svoje izkušnje redovnega življenja. Naj Sveti Duh dela velike stvari v srcih vseh poklicanih in daje moč tistim, ki jih vabi, da življenje z Njim globlje zaživijo in stopijo na pot redovnega življenja.

s. Ema Alič ŠSFKK