Študijski dan za redovne vzgojitelje in tiste, ki se ukvarjajo s pastoralo duhovnih poklicev

V sredo, 17. oktobra 2018 je v Šentjakobu pri sestrah usmiljenkah potekal študijski dan za redovne vzgojitelje in tiste, ki se ukvarjajo s pastoralo duhovnih poklicev. Predvanje je imel jezuit, p. Ivan Platovnjak. Zbralo se je okrog 15 slušateljev.

Po uvodni molitvi ob odlomku iz Svetega pisma Jn 1,36-39, smo se ustavili ob dokumentu Mladi, vera in poklicno razločevanje. Najprej smo se med seboj srečali ob vprašanju: »Kaj meni pomeni poklicno razločevanje?« Izkazalo se je, da imamo ob tem različne poglede in mnenja; je to kot pot spoznavanja, kdo me kliče, je iskanje, je nek čas, iskanje poti v življenju, iskanje mesta v Cerkvi, je proces, ki je odvisen od korenin, poti, značaja, pomembne so vrednote, gre za iskanje Božje volje, prepleteno je tudi s človeškimi faktorji.

P. Ivan je v začetku povedal, da dokument ne uporablja besedne zveze duhovni poklici, ker izhaja iz teze, da je vsaka poklicanost duhovna.

Vsak človek je poklican v veselje, v polnost življenja. Iz tega izhaja zmožnost darovanja samega sebe in pri oznanjevanju vesele novice. Bog nas je izvolil v Sinu, da bi živeli radost, ki je v Bogu. Razločevanje pa je pot odkrivanja tega Božjega načrta za nas.

Temeljna poklicanost vsakega človeka je poklicanost k ljubezni, ki se uresničuje z nizom odločitev, ki se izražajo v izbiri stanu, poklica, oblike družbenega in civilnega udejstvovanja, življenjskega sloga. Razločevanje je nekaj vsakdanjega. Namen razločevanja poklicanosti je odkriti, kako te odločitve gledati v luči vere.

Mladi v današnjem svetu potrebujejo nekoga ob sebi. Pri tem pa je potrebno upoštevati človeka tam, kjer je, ga poslušati, slišati, da lahko izreče to, kar čuti v sebi. Če ga ne bomo poslušali in slišati v njegovih dvomih, stiskah, ne bo mogel Bog vstopiti v njegovo situacijo. Potrebno je biti z mladimi v spraševanju, iskanju in ne dajanju poceni odgovorov. Potrebno je iskati pot ljubezni, ker ne želimo životariti. Mladega ne smemo obvarovati tveganja. Potrebno je biti z mladimi, da so oni z nami. Dati jim je treba čas in prostor, vprašajo pa navadno takrat, ko se nam zdi najmanj primerno. Če ga bomo zavrnili, naslednjič ne bo več vprašal.

Tudi duhovne vaje so razločevanje. Poznamo dve razločevanju: prvo je temeljno glede poklica, drugo pa je preverjanje, če to poklicanost živim.

Na koncu razločevanja je potrebno sprejeti neko odločitev. Potrebno je izbrati konkretno dejanje, da se izkaže, če je odločitev pravilna.

Srečanje smo sklenili z mislijo, da je potrebno vedno iskati, nenehno razločevati in hoditi v veri Svetega Duha. Hvala p. Ivanu za poglobljeno predavanje s primeri iz vsakdanjega življenja in za njegovo pričevanje o Božji ljubezni do vsakega človeka.

 

s. Mirjam Černigoj ŠSFKK