Zbor KORUS-a Sveti Duh

V uršulinskem domu duhovnosti pri Svetem Duhu v Škofji Loki je dopoldne, 27. januarja 2010, potekal seminar na hišne predstojnike in predstojnice. Popoldne so se na zboru KORUS-a zbrali višji redovni predstojniki in predstojnice.

Zbralo se nas je kar lepo število – okrog 6o bratov in sester.  
V začetku je vse prisotne pozdravil predsednik Konference redovnih ustanov Slovenije p. Milan Kos. Posebej pozdrav je veljal gostiteljicam, sestram uršulinkam, ki danes obhajajo praznik svoje ustanoviteljice, svete Angele Merici.   
Osrednji del dopoldanskega srečanja je bilo predavanje, ki ga je imel liturgik p. dr. Slavko Krajnc. Naslovil ga je: Liturgija in občestvo. V predavanju je nanizal vrsto trditev o pomembnosti liturgične duhovnosti za naše redovne skupnosti in naše življenje. Poudaril je, da skupnost obstaja zaradi Božjega kraljestva, zato morajo biti vsi njeni interesi in interesi posameznikov usmerjeni v izgraditev le-tega; sicer nimamo pravega razloga za svoj obstoj.   
V času, ko se pripravljamo na Slovenski evharistični kongres, je bilo dobro prisluhniti mislim o tem, kako evharistija gradi občestvo in je zato središče, saj redovne skupnosti nimamo drugega temelja kot Kristusa. Naše redovne zaobljube so pomoč, da globlje zaživimo krstno milost in postajamo dar, darujoči in darovani. Evharistija je zato merilo za presojo vsega, kar smo in vsega, kar delamo.   
Predavatelj je še naglasil, da se liturgična duhovnost v prvi vrsti izraža v našem odnosu do bogoslužja in molitvenega bogoslužja nasploh (brevirja – kakor pravimo  bolj po domače). Potem je dodal še več praktičnih pogledov te duhovnosti in povabil, naj pri naših redovnih ustanoviteljih in ustanoviteljicah ter svetnikih nasploh gledamo na njihov odnos do evharistije. Bogoslužje je namreč najpomembnejši trenutek življenja skupnosti vsakega dne.   
V drugem delu predavanja je spregovoril o tem, kako molitev gradi občestvo in poudaril, da je molitveno bogoslužje občestvena molitev in s tem nad osebno molitvijo. Naglasil je tudi pomen navodil za to molitev in ob raznih manj sprejemljivih oblikah (npr. molitev po vrsticah in po kiticah) omenil litanijski način molitve psalmov. Liturgična navodila so namreč pomoč za ubrano občestveno molitev Cerkve. V njih moramo iskati duha, ki brani pred površnostjo in gradi občestvo.   
Po predavanju je bila kratka izmenjava v majhnih skupinicah po tri, nato pa pogovor s predavateljem. V njem je odgovoril na številna vprašanja navzočih.
Dopoldanski del se je končal s skupnim kosilom, pri katerem smo tudi skupaj izrazili dobre želje sestram uršulinkam ob njihovem prazniku.

Popoldanski del je bil namenjen zboru Konference redovnih ustanov Slovenije – letnemu srečanju provincialnih predstojnikov in predstojnic. Udeležila sta se ga tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji, msgr. Santos Abril y Castelló in novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za povezanost s KORUS-om.    

*Uvodna beseda apostolskega nuncija na Zboru KORUS-a –Sveti Duh, 27. Januarja 2010:   
Ker smo še vsi pod vtisom velike tragedije, ki je prizadela Haiti pa tudi svetovne pomoči, ki se je zganila ob tej tako veliki katastrofi je morda prav, da se spomnimo nekaterih ključnih motivov, ki naj nas vse vodijo v služenju ljudem, saj je služenje ubogih dejanje evangelizacije in obenem pečat evangeljskosti.   
Najvišji vzor služenja Cerkvi je Jezus Kristus in po njegovem vzoru je bila v prvih krščanskih skupnostih ena osrednjih nalog skrb za uboge.
»Čeprav je pravična ureditev družbe in države osrednja naloga politike, bo ljubezen – karitas – vedno potrebna tudi v najbolj pravični družbi,« nam je zapisal Papež Benedikt v svoji prvi okrožnici, kajti, nadaljuje papež, »nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti odvečno služenje ljubezni.«   
Po vzgledu, ki nam ga postavlja pred oči prilika o usmiljenem Samarijanu, je zato krščanska karitativna dejavnost najprej neposreden odgovor na to, kar je treba storiti v neki situaciji: lačne je treba nasičevati, nage oblačiti, bolnike zdraviti, jetnike obiskovati in tako dalje. Program usmiljenega Samarijana je Jezusov program, je »srce, ki vidi«, in mora postati naš program. Samarijanovo srce vidi, kje je potrebna ljubezen in ravna v skladu s tem. Že v času meništva svetega Antona je veljalo, da v »srečanju iz obličja v obličje« z Bogom, ki je ljubezen, menih začuti zahtevo, da vse svoje življenje spremeni v služenje Bogu in bližnjemu.   
Svetniki in vsi vaši veliki redovni ustanovitelji so bili nosilci svetlobe v zgodovini, ker so »imeli srce, ki vidi«. Prav v vaših svetih ustanoviteljih je še posebno vidno to, da kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele tedaj resnično blizu. Posvečeno življenje na svoji poti za Božjim Sinom, »ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel«, se je v mnogih obdobjih zgodovine odlikovalo s tem »umivanjem nog«, oziroma s posebnim služenjem najbolj potrebnim. Naj velja to še danes za vse oblike posvečenega življenja, ki bogatijo Cerkev na Slovenskem. Kakor je zapisal sveti Gregorij Veliki: »Kadar se dobrota ljubeče poniža, da bi poskrbela tudi za najnižje potrebe bližnjega, tedaj se vzpne na najvišje vrhove. In ko se dobrodušno skloni k zadnjim potrebam, tedaj polna življenjske moči poleti v višave:«*

V tem delu srečanja smo se seznanili z delom KORUS-a, posebej še z delom njenih komisij in z delom Aninega sklada. Dogovorili pa smo se tudi še o nekaterih drugih letošnjih srečanjih in skrbeh, ki so nam vsem skupne.

Besedilo in fotografije: s. Darija Krhin ND