UCESM - Konferenca Čenstohova 2010

Zveza evropskih konferenc višjih redovnih predstojnikov in predstojnic (UCESM) je imela od 8. do 14. februarja 2010 svojo generalno skupščino v Čenstohovi na Poljskem. Redna skupščina je vsaki dve leti. Na tem srečanju so se zbrali predstavniki redovnikov in redovnic sedemintridesetih konferenc iz šestindvajsetih evropskih držav. Predstavljali smo 400.000 redovnikov in redovnic iz vse Evrope. Iz Slovenije so se je udeležili p. Milan Kos OFMConv, s. Mojca Šimenc in s. Hermina Nemšak FBS.  

Ta skupščina je »forum« za izmenjavanje idej in dejavnosti za medsebojno spoznavanje in boljše sodelovanje. Udeleženci smo se zbrali ob temi »Zgodovina upanja, upanje za zgodovin« . Povzetka tega predavanja je objavljan. Prav tako je bila že objavljena poslanica (sklepna izjava) ob koncu skupščine.   
Poleg predavanja, najrazličnejših poročil, predstavitve življenja in dela nekaterih Konferenc, iz katerega veje upanje smo si ogledali mesto Krakow in svetišče Božjega usmiljenja. Redno smo skupaj obhajali evharistijo ter imeli možnost moliti v romarskem svetišču na Jasni Gori.   
Močan vtis je na nas napravil obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz. Veliko se nas je prvič srečalo s tem taboriščem. Vsak korak nam je zastavljal vprašanje, kako je to mogoče? Tudi sama sem bila šokirana. Skupaj smo razmišljali. Žal se tudi danes zgodovina ponavlja. Človek odloča, kdo se lahko rodi, kdo sme živeti in kdo ne, z avtanazijo hočemo odločati tudi o smrti. Tudi to, kar se je dogajalo pred 15 leti v Bosni je v marsičem primerljivo s tem, kar smo slišali in videli tukaj. Obdajali so nas mešani občutki in marsikdo je začutil potrebo molka in tišine. Kljub temu pa je možno tudi v tej groziti začutiti ljubezen. Velikokrat sta bila omenjena sv. Maksimiljan Kolbe in Edith Stein. Zaustavili smo je ob celici, kjer je p. Maksimilijan daroval svoje življenje namesto družinskega očeta. Tukaj je kraj greha in ljubezni. Čutila sem se na kolenih pred skrivnostjo. Bog je bil prisoten, toda kje je bil človek?  Zastavlja se nam je vprašanje zakaj so oficirji, ki so bili večinoma krščansko vzgojeni, tako kruto ravnali. Nikoli nisem bil žrtev nasilja in si težko predstavljam kaj to pomeni. Kaj gledamo, ko se ustavimo na takšnih krajih? Ljudje, ki so ponižani si pogosto privoščijo, da ponižajo druge. Ali se zavedamo, da smo bratje in sestre. Morda z drugimi ravnamo tako kruto, ker jim ne priznavamo človeškega dostojanstva. Kje najti moč, da premagamo zlo v sebi in okrog sebe. Sistemi nam tega ne nudijo. Kje smo mi, Bogu posvečene osebe? Ali je za nas danes Auschwitz izziv? Bog kriči v tišini in prisotnosti. Upanje je seme, ki raste v bolečini. Po ogledu kraja smo v enem izmed blokov obhajali sveto evharistijo, ki nas je povezala z Kristusovo daritvijo na križu in nam pokazala, kaj pomeni darovati se za druge in biti razlomljen kruh, ki daje Življenje. Ob koncu maše, ki smo jo obhajali v eni izmed barak v taborišču smo vsi dobili svetopisemsko knjigo Razodetja. Ob njej bi naj razmišljali, kako postajati vedno bolj priče apokaliptičnega upanja.
                                                                                          
s. Hermina Nemšak FBS

Povzetek predavanja na generalni skupščini UCESM (pripravila s. Mojca Šimenc HMP)   

P. José Cristo Rey García Paredes cmf   
UPANJE KOT NAŠE POSLANSTVO V EVROPI   
Uvod: Vse ima svoj čas   
Kontekst: Kakšen je zgodovinski trenutek Evrope in različna pojmovanja upanja v tem času   
Duhovnost: Oprimo se na apokaliptično duhovnost.   
Evangelij Duha.   

Uvod – Vse ima svoj čas    
Pridigar: Je čas upanja in čas obupovanja; čas širokih in čas zaprtih obzorij; čas ustvarjanja in čas rutine ter propadanja … Kakšen je naš čas v Evropi? Je čas upanja ali čas obupovanja? Bili so namreč že boljši, pa tudi mnogo težji časi. Nahajamo se v ambivalentnem času, tako redovništvo kot tudi Cerkev.    
Ko se redovniki srečujemo, je veliko veselja, odprtosti. Po drugi strani doživljamo v svojih skupnostih tudi veliko vprašanj, težav in preizkušenj. V tem je ta ambivalentnost -  da nimamo odgovorov; da iščemo; da smo na poti.    
Kontekst: Čas nove zavesti   
Živimo v času spreminjanja zavesti in celo pravega antropološkega preobražanja. Miselnost se spreminja, človek postaja drugačen, kot je bil desetletja in stoletja doslej. In prav v tem času sprememb moramo biti redovniki pripravljeni odgovoriti na razlog našega upanja. Upanje pa mora biti razumno, se pravi, povezano z razumom, kar v tem času ni lahko, saj ljudje pogosto razumevajo upanje drugače kakor mi.    
V Cerkvi se veliko govori o upanju. Sinoda o Cerkvi v Evropi je potrdila: Jezus Kristus je vir upanja za Evropo. Kaj pa to danes, ko umikajo verska znamenja z javnih prostorov, pomeni? Naša naloga je oznanjati, obhajati in služiti evangeliju upanja. A kako to biti v Evropi?
Na Kongresu o posvečenem življenju 2004 se je govorilo o novi viziji redovnega življenja. O živih skupnostih, ki prinašajo upanje. A kako priti do tega? Kako sprožiti proces, da bi se to res dogajalo? Kako se učiti in vaditi v upanju? Pravijo in pravimo: Biti moramo sveti … preroški … A kako? Kakšna metoda nas bo pripeljala do tega?   

Evropski misleci o upanju   
André Comte Spanville v svoji knjigi Sreča na obupan način predstavlja pot do sreče na različne načine in iluzije upanja, ki se ob tem razkrivajo. Ko upamo, da bomo nekaj dosegli, smo v resnici srečnejši kot v trenutku, ko pridemo do cilja; upanje obljublja, a ne daje tega, kar obljublja. Po izpolnitvi nastopi dolgčas in razočaranje. Predlagane rešitve so tri: površna (vedno znova ponujati majhne obljube majhnih upanj, ki pa nikoli ne izpolnijo do konca – značilnost potrošniške družbe); skrajna (razmišljanje na način: To življenje ni nič vredno, upamo na večnost. Pomeni krivičen in nepravilen odnos do tega življenja.); razsvetljeno (Če nas upanje ne osreči, se mu odpovejmo in uživajmo ta trenutek … CARPE DIEM … To je postmoderna rešitev, ki se je oprijemljejo predvsem mladi.    
Obup in razočaranje. Ob tragedijah se vprašujemo: Kje je Bog? Kakšen je Bog? V resnici bi se morali vpraševati: Kje je človek? Kakšen je človek? »Auschwitz« se zgodi, kadar gre za totalitarističen pristop, ki ne dopušča drugačnosti.   
Upanje kot možnost preseganja zla (Adorno): Blagostanje ni v napredku, temveč v sočutju. Upanje je sposobnost intuicije v obupnih in tragičnih slučajih.   
Ernst Bloch: Princip upanja je v tem, da iz statične zgodovinske miselnosti preidemo v utopistično. Ta bo odprla sanje v prihodnost. Ne sanje, ki jih sanjamo ponoči in se nanašajo na preteklost, temveč sanje, ki se v nas porajajo ob belem dnevu, ko oblikujemo vizije. Ali smo v tem trenutku sposobni razvijati sanje o prihodnosti Cerkve?   
Walter Benjamin: Angel zgodovine se s pogledom ozira v preteklost, v ruševine in tragedije; peruti pa mu premika veter, prihaja iz nebes in vodi v prihodnost (upanje).   
Znanstveniki in politiki: Razmišljajo v smeri globalnega in lokalnega, povezav in pluralizma; smo v času širjenja zavesti (ki se je v teku časa širila po korakih: plemenska – narodna – mednarodna – svetovna). Upanje je v integraciji različnosti. Moženj je drugačne svet. Oblikujejo se različne anti-apokaliptične vizije: Vizija o končani zgodovini; Vizija o napredku, ki bo rešil človeštvo; Vizija o rešitvi s pomočjo lastnega spoznanja; Mesijanska gibanja. Kje v teh miselnostih se nahajamo mi?   
Povzetek: Ali je upanje iluzija? Ali imajo žrtve možnost upanja? Nahajamo se v novem obdobju človeške zavesti, ki se odpira v pravičnost, mir, spoštovanje stvarstva. Ali je drugačen svet mogoč in možen?
Pogovor: Ali naša ladja neizbežno plove proti čerem? Kaj Evropa danes potrebuje od redovnikov? Kaj lahko storimo v skupnostih? Ali redovniki govorimo jezik današnjega človeka? Kako naj živimo teologijo velike sobote? Kako naj pridemo do srečanja z ljudmi? Kako naj razvijamo integracijo proti fundamentalizmu?

Duhovnost   
Upanje je novo obzorje za nas, saj je prispevek krščanstva prav v tem, da oznanjamo evangelij upanja. Potrebujemo pridigarje upanja. Kjer je vse obsojeno, se lahko prižge krščansko upanje. Modeli zgodovine so različni: ciklično ponavljanje, reinkarnacija, spirala, evolucija, revolucija, bivanjski model. Kristjani pa za razumevanje zgodovine potrebujemo upanje. Moltmann: Upanje je bistvo vere in krščanstvo je eshatologija od začetka do konca. Cerkev je pogosto nemirna, usmerjena v preteklost, za nas je zgodovina v prihodnosti; tam je odrešenje. Na koncu je milost zmagala nad grehom. Prim. Rm 5, 1-5: Stiska porodi potrpljenje, krepost in upanje, saj je bila Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Prim. Rm 8: Trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Stvarstvo željno pričakuje razodetja Božjih sinov. Gre za skupno upanje ljudi in zemlje, razodetje lepote in slave, kar prihaja od križa. Ave crux, spes unica!    
Kako razumeti duhovnost knjige Razodetja oz. t.im. apokaliptično duhovnost?Knjiga Razodetja se odpre in zaključi z blagrom. Vmes imamo piramidalno zgradbo, ki pa ne govori o prihodnosti, temveč o sedanjosti, kot jo vidijo iz nebes.    
V današnjem času imamo velike pričevalce apokaliptičnega upanja, npr. Etty Hillesum (Dnevnik), ki se v Auschwitzu vprašuje: Ali ni neke vrste brezbožnost, verjeti v Boga v svetu, kot je ta? Poroditi je treba nove organe, s pomočjo katerih se bomo spopadali z brezupnimi situacijami … Oblikuje neke vrste »novo teologijo«: Rešiti Boga, da bomo rešili človeka. Če mi Bog več ne pomaga, bom jaz pomagala Bogu in na ta način tudi sebi. Rešiti Boga, ki je v nas – to je zaveza, kajti Bog in jaz sva poročena.    
Posebno znamenje upanja so razna mesijanska gibanja v Cerkvi in naših skupnostih. Poudarjajo radikalno molitev in pokoro; zavzetost za uboge vse do darovanja življenja …
Umetnosti upanja se učimo na razne načine: Pogumno in ustvarjalno kot alternativa potrošništvu, staranju, strahu, nezaupanju. Ne samo, da nas upanje vodi, mi moramo postajati upanje. Upanje ni izven nas, ampak v nas. Razvijati navdušenje proti cinizmu; pravo kesanje za novo moralo; sočutje, ponižnost.   

Služenje   
Stopamo v nove modele poslanstva. V času sprememb potrebujemo nove zgodbe s smislom. Poslanstvo je služenje in apokaliptična borba. Kako naj upanje postane poslanstvo? Teološka razsežnost je v tem, da poslanstvo izvršuje Bog, ne mi (Missio Dei). Le tako je poslanstvo odrešenjsko, karizmatično, prinaša smisel in upanje. Ne mislimo, da je vse odvisno od naših programov – ostajajmo povezani z Duhom, ki je dejaven ne samo v katoliški Cerkvi, ampak v vsem stvarstvu. Lahko sodelujemo z njim ali pa z drugimi duhovi … Milost je, da smo vključeni v Božje poslanstvo. Poslanstvo je zaveza.
Cerkev je kot luna, je odsev sonca, nima lastne svetlobe. Naše poslanstvo je BITI MED LJUDMI (Missio inter-gentes). Naša naloga: dialog, tišina, poslušanje. Ali ni to naloga naših skupnosti? Kaj je namreč pokorščina, če ne poslušanje – življenja, stvarstva, skupnosti …?   
V oznanjevanju delimo svoje darove in postajamo posredovalci. Na področju posredovanja pa se porajajo nove tematike.    
Program služenja v upanju: Potrebujemo nov vzgojni model; novo državljanstvo; novo Razodetje   in novi Jeruzalem – delovati na kulturne kode, da bi se spremenil sistem; v tem   je vrednost vzgoje. Ne moremo reproducirati starih sistemov, ampak se ponovno naučiti poslušati.
Nova etična praksa v 21. stoletju naj bo pozorna na nova področja: socialno, biološko, gensko, ekološko, v smeri antropo-centrizma.   
Nov vzgojni model naj pripravlja za nov svet, na katerega še nismo pripravljeni – potrebni so novi vzgojni procesi za nove rodove. Pomembna bo mistagogika. V Evropi imajo v tem trenutku najpomembnejšo vlogo vzgojne karizme.   
Novo državljanstvo: V prihodnosti bomo manjšina in imeli veliko prostora za ustvarjalno ljubezen.
Novi modeli bodo nastajali, ko bo Sveti Duh v nas našel dovolj ranljivosti, da bomo stopili na pot spreobrnjenja in sočutja.    
Teme pogovora: Kaj je v luči razodetja videti v naših skupnostih? Kako ostajati ustvarjalni v strukturah, ki tega ne dopuščajo – kako graditi novo in ne uničevati starega? … Redovništvo ni sistem, temveč način življenja, kjer je v središču Bog.  Bodimo pozorni na nevarnost novega klerikalizma, kjer se v središče postavlja Cerkev in ne Bog. Naša skušnjava tudi ni ateizem, temveč malikovanje: ko moj partner postane Cerkev, liturgija, moja osebna vizija … kako preseči to malikovanje, kako ne pomešati teologije in mitologije? Tako, da živimo novo teologijo: Bog je v naši sredi. Ustvarjalnost se pojavi šele po obdobju tesnobe, trpljenja, posta, kontemplacije …