Srečanje mlajših bratov in sester v cistercijanski opatiji Stična

V petek 10.10 2014 je potekalo srečanje mlajših bratov in sester v cistercijanski opatiji Stična. Pričeli smo z večernicami, ki smo jih zmolili skupaj s cistercijani. Sledil je spoznavni večer, ki ga je pripravila s. Irena. Po spoznavnem večeru smo se razdelili v skupine glede na redove in smo s pomočjo mimike skušali predstaviti nek predmet, ki ima nekaj skupnega s tisto redovno skupnostjo. Tukaj se je pokazalo, da domišljija nima meja. V spominu mi ostaja, kako so šolske sestre z mimiko predstavile izdelovanje mašnega plašča. Na koncu smo se potopili v molitev, pogledali skozi dan in se zahvalili za vse lepe trenutke, ki nam jih je podaril dobri Bog. Dan je bil res lep, saj ni manjkalo smeha. Na takem srečanju sem bil  prvič, zato je bilo zame še posebej doživeto.

V soboto nas je s svojim obiskom počastil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, ki nam je spregovoril o zakramentalnem vidiku življenja posvečenih oseb. Redovništvo je odsev  Jezusovega življenja – to pa so evangeljski sveti. Vsak človek je moj brat, moja sestra. Cerkev je poslana svetu. Cerkev ni tukaj na zemlji zaradi sebe, ampak zaradi drugih, da posvečuje svet. Vrhunec vsega je evharistija – zagotovo zakrament ljubezni. Iz ljubezni Jezus ostaja z nami, ker nas tako zelo ljubi. Njegova ljubezen ni mogla prenesti, da bi nas pustil same. Jezus želi, da se ljubimo med seboj, kakor nas je On ljubil. Lahko se vprašamo: Ali živimo bratstvo in sestrstvo v  svojih redovnih skupnosti? Ali smo pristni? Ali pa se gremo farizejstvo? Vemo, kaj je Jezus rekel farizejem: »Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene« (Mt 15, 7-8). Bog je ljubezen. Ljubezen pa je potrebno živeti. Svet pa nas prepričuje ravno nasprotno – ljudje večkrat mislijo, da je ljubezen le čustvo, zaljubljenost... Daleč od tega – ljubezen je v svojem jedru darovanjska - in če to ne postane, potem bo slej kot prej izginila. Gospod škof se je dotaknil tudi zakramenta sprave. Zakramenti se lahko podeljujejo le osebno, kar nam v današnjem svetu včasih predstavlja težavo. Zavedati se moramo, kako pomembno je vstopiti v svet drugega. Rastem namreč lahko le ob drugem. Ob tem pa je izredno pomembno, da v odnose vstopamo z iskrenim srcem. Dober nasvet pri tem je lahko tale: Če hočeš povedati samo eno negativno stvar, mu/ji najprej povej drugih pet dobrih lastnosti. Ko res čutimo ljubezen, ko čutim očetov pogled, takrat lahko povem resnico in takrat jo tudi lahko sprejmem. Najvišje merilo je torej vest, ki mora biti vedno prav oblikovana, za kar se je seveda treba ves čas truditi.

Ta dan sta nas presenetili tudi s. Metka in s. Irena s teološkim ateljejem. Bilo je lepo. Bog nam prihaja naproti, a prosi tudi za naše sodelovanje. Brez njega namreč ne gre, saj je dobri Bog dal človeku svobodo. Zakrament torej predpostavlja tako Božje kot človeško delovanje oz. sodelovanje. Razlikujemo Božjo in človeško dimenzijo. Božja je akcija, se pravi Bog ki deluje.  Človeška dimenzija pa je sprejemanje, da imaš odprto srce in greš, kamor te Bog kliče. Tako recimo pri sv. krstu stari človek umre in se rodi novi. Seme umre in nastane nekaj novega. Postane nova podoba. Bog želi človeka rešiti smrti, kar je največji strah človeškega srca. Človek je ustvarjen za življenje, za odnose, zato je Cerkev skupnost in pri vsaki sv. maši se srečamo še z drugimi kristjani, da bi lažje živeli svoje krščansko življenje. Ker je Bog ljubezen, nas ni kar vrgel v ta svet, ampak nas je poslal na svet. To pomeni, da ima dobri Bog za vsakega človeka čudovit načrt. Osnovna poklicanost je poklicanost v življenje, da bi ljubili. In kje se Ljubezen vseh ljubezni uresniči? Preko velike noči. Seme umre, da lahko nastane novo življenje. Smiselnost poklicanosti je končno, da nas Bog želi videti srečne s sijajem v očeh. Ob koncu dneva se je res prilegel še zabavni večer, ki so ga pripravili bratje kapucini. V nedeljo smo se udeležili skupnega zajtrka s stiškimi mladinci. Nato je sledilo razmišljanje za Stično 2015. Ker bo prihodnje leto leto posvečenega življenja, smo razmišljali, na kak način lahko sodelujemo na tem festivalu.Za na konec pa smo se odpravili še v skupnost Cenacolo v Škocjan, kjer sta nam predstavnika te skupnosti podelila svojo temno izkušnjo v življenju. Res, veliko bojev in poguma je potrebno, da vstopiš v to skupnost in tako ponovno zaživiš človeka vredno življenje.

Kako lepo je poznati brate in sestre iz različnih redovnih skupnosti. Smo kot mavrica: vsak svoja barva, a vsi skupaj v večjo Božjo čast in slavo!

br. Vladimir Rufin OFM Conv