Srečanje za tiste, ki živijo in delajo z bolniki 2018

V soboto, 10 februarja je bilo v Šentjakobu pri sestrah usmiljenkah srečanje za tiste, ki živijo in delajo z bolniki. Tema srečanja je bila poslušanje. Predavatelj pa je bil p. Janez Poljanšek DJ. 

Iz patrovega razmišljanja je svoj prispevek napisala s. Magdalena Mehle MS.

 »Špela, stara osem let, pride k mami z dvorišča, kjer se je igrala s prijateljico, in v joku reče: 'Manca se noče več igrati z menoj … Ne maram je. Sovražim jo!' Sestra Marjeta, kaj bi rekli Špeli?« S takim in podobnimi primeri nas je na začetku predavanja na srečanju tistih, ki delamo in živimo z bolniki, izzval p. Janez Poljanšek. Sedaj pa se lahko tudi bralec vživi v vlogo mame ali očeta ter malo razmisli, kaj bi odgovoril Špeli.

Naši spontani odgovori so bili taki, da v resnici Špeli ne bi pomagali v čustveni stiski, ki jo doživlja. Špela je namreč v čustveni stiski in moramo najprej prepoznati to. Ovire v komunikaciji z nekom, ki je v takem stanju, so številne, nas je poučil pater. Navajeni smo se odzvati z usmerjanjem, ukazovanjem, grožnjo, moraliziranjem, svetovanjem, analiziranjem, iskanjem vzrokov, tolaženjem, ali pa celo začnemo smešiti, se umikati s humorjem … in sploh ne slišimo, kaj se z drugim dogaja.

Ko smo mirni, se lahko dejansko o vsem pogovorimo, če pa je problem čustvene narave, bo osebi najbolj pomagalo sočutno poslušanje, ki pa je lahko pasivno ali aktivno.

Pasivno poslušanje je pater le omenil. Gre za to, da sogovornika spodbujamo h govorjenju s prikimavanjem in kratkimi spodbudami, kot so: »Povej mi kaj o tem.«

Še bolj kot pasivno pa pomaga aktivno poslušanje. Pri tem gre za to, da skušamo interpretirati in razumeti, katero čustvo doživlja oseba v stiski, in svoje razumevanje izrazimo z besedami. Tako preverimo, ali smo prav razumeli in hkrati damo osebi občutek, da je slišana, sprejeta. Ne dajemo sodbe, mnenja, sklepa, razlage. Povemo to in samo to, kar smo razumeli iz sporočila. Pogosto je potrebno interpretirati, saj sogovornik običajno svoja čustva zakodira, ne govori o njih naravnost, ampak jih izrazi na različne načine. Špela je na primer jokala in povedala, da se Manca noče več igrati z njo in da je ne mara, v resnici pa morda Špela nečesa Manci ni posodila in ji je Manca zamerila, sedaj pa jo je strah, da je prijateljico izgubila.

Na ta način sogovornika spodbudimo, da sam razmišlja, mu damo možnost, da še kaj pove, si skuša izoblikovati svojo oceno o problemu in najti svojo rešitev. Ni nam torej treba reševati, ampak, kar je težje, biti z osebo tam, kjer ta je. Tako se bo umirila in bo verjetno našla tudi rešitev.

Dober odgovor Špeli bi se torej lahko glasil preprosto: »Jezna si,« ali: »Sovražiš Manco.« Če ne bi bili prepričani, ali smo prav razumeli, bi preverili: »Občutek imam, da si jezna.« Pomemben je seveda tudi ton. Najbolje je, da tega ne izrazimo kot vprašanje, ampak kot mirno trditev. S takim odgovorom »odpremo vrata«, Špela se počuti slišano, sprejeto, varno in lahko kaj več pove o tem, kar se je zgodilo med njima. In Špelino zaupanje v nas se okrepi …

Tudi sposobnost aktivnega poslušanja pozitivnih čustev ni samoumevna. Ko otrok pride domov s tekme in reče očetu: »Vesel sem, zmagali smo,« se lahko zgodi, da ga oče pretirano poveličuje ali, kar je še huje, podcenjuje. Najbolje pa bi bilo, da bi oče začutil z otrokom in to preprosto izrazil: »Tega si pa vesel!« Otrok bi zažarel od veselja, da je slišan in sprejet.

Pater je podal tudi primere, ki jih srečujemo pri delu z bolniki in še sami smo jih nekaj navedli. Dejansko gre za isto logiko. Ko bolnik reče: »Sestra, dajte mi nekaj, da bom umrl,« zakodira svojo stisko. Lahko mu pomagamo tako, da njegovo stisko dojamemo, začutimo in to izrazimo z besedami, kot so: »Hudo vam je.« Sam bo verjetno nadaljeval in tako bo on vodil pogovor. In našel pot naprej.

Aktivno poslušanje je na mestu, ko ima problem sogovornik. Ko pa imamo sami čustven problem, je nadaljeval pater, naj bi to izrazili z »jaz« sporočili.

Najprej je torej potrebno prepoznati, kdo ima čustveno stisko, in če ugotovimo to, je že veliko. Če nas na primer bolnik med nočno službo že desetič v eni uri pokliče na zvonec zaradi kakšne malenkosti, nas to jezi – jeza je naš čustven problem. Ponavadi svoje jeze ne izrazimo z besedami, kot so: »Jezi me, ker ste me že velikokrat poklicali zaradi malenkosti,« ampak svoje čustvo zakodiramo z očitki, zbujanjem občutkov krivde, ukazovanjem, zavijanjem z očmi, grobostjo … Vse to so »ti« sporočila, za svoje reakcije krivimo drugega. Tudi pri »jaz« sporočilih je seveda pomemben način, ton. Nismo napadalni, ampak le izrazimo svoje čustvo, kar je sicer preprosto, vendar težko.

Izraziti svoje čustvo pomeni tvegati, pokazati se ranljivega, nepopolnega. Ne vemo, kakšen bo odziv na drugi strani. Naše čustvo bo lahko prezrto, v omenjenem primeru smo bolniku samo povedali, da nas jezi, nismo mu ukazali, naj neha. Pustili smo svobodo in dali prostor za ljubezen. Včasih je potrebno tudi razsoditi in postaviti mejo, vendar je prvi korak ta, da se čustveno umirimo.

Vaditi pa se moramo tudi v sporočanju pozitivnih čustev, saj tudi ta pogosto iz istih razlogov zakodiramo. Izraziti na primer, da smo sedaj pomirjeni, ko je nekdo prišel domov, da smo nečesa veseli.

Takega načina komuniciranja nismo vajeni. Pater je naglasil, da je potrebna molitev, da ob Božji besedi gledamo, kako se naš Gospod obrača k ljudem v stiski, in da dovolimo, da se na tak način obrača tudi k nam.

Predavanje se je končalo, vendar sem doma še precej o tem razmišljala. Ne zmoremo zares poslušati drugega, če srce ni mirno. Srce pa se lahko umiri le v Gospodu – tako, da mu povemo, kar čutimo, saj je On prvi, ki se veseli s tistimi, ki se veselijo in joče s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12,15). Na temelju intimnega odnosa z Gospodom se bomo lahko srečali z bližnjimi tam, kjer so. Res je tudi, da je to pot. Vedno znova bomo padali in vstajali in če le ne bomo obupali, bo prav to prinašalo globino našemu odnosu z Gospodom in bližnjimi.

Rada bi se v imenu komisije za karitativno dejavnost na KORUS-u in v imenu vseh udeležencev srečanja zahvalila patru Janezu za pripravljenost. Hvala tudi lazaristom, ki so nas gostili, posebej g. Romanu za koordinacijo in g. Tilnu za prostore. Posebna zahvala gre tudi g. Zlatku, ki je poskrbel za pogostitev in prostore.