Srečanje za tiste, ki živijo in delajo z bolniki

V soboto, 15. 2. 2020 smo se zbrali pri sestrah usmiljenkah v Domu svete Katarine v Mengšu na srečanju vseh, ki se živijo in delajo z bolniki. Zbralo se nas je okrog petdeset sester iz različnih redov, ki živimo in delamo z bolniki. Spregovorili sta nam diplomirani delovni terapevtki s. Polona Vidic in ga. Mateja Potočnik. Naslov njunega teoretičnega dela je bil Razgiban duh - razgibano telo. V začetku sta spregovorili o temu, da je razlika med tem, če sem samo v službi, ali pa vedno živim z bolnikom. Poudarili sta empatičnost do bolnika, saj se sreča z različnimi stiskami, ko izve za bolezen: šok, zavrnitev, zanikanje, zmedo, strah. Opozorili sta, da vsega tega tisti, ki skrbi zanj, ne sme vzeti nase. Pri različnih boleznih se pojavi lahko tudi sprememba osebnosti človeka zaradi sprememb v možganih (atrofija možganov). To pa ni žlehtnoba, ampak bolezen.

Spregovorili sta tudi o razgibanosti duhovnosti. Duhovnost je vir navdiha ali orientacije v prostoru, je oblika preseganja ega, saj pri njej postajamo boljši: sočutnejši, strpni, zaupni, lažje odpuščamo.

Izpostavili sta tudi lastnosti dobrih negovalcev: so močne osebe, ki skrbijo za ranljivega človeka ter potrebujejo ogromno potrpljenja, humor (vedrino), so nežni, topli. Znati se morajo vživeti v svet bolnika, se učiti vse življenje, biti iznajdljivi, pristopiti morajo spoštljivo do bolnika (Ali želite...?) Dobro je poznati tudi prejšnje življenje bolnika, da mu znamo ponuditi stvari, ki so mu blizu.

Poudarili sta, da če želimo biti dobri negovalci, moramo znati prej poskrbeti tudi zase. Če smo sami izčrpani, ne moremo poskrbeti za druge. Tu gre v duhovnem smislu za ponižnost in priznanje, da nismo roboti. Pri tem pa gre za fizično, duševno in duhovno kondicijo, ki jo moramo krepiti.

V domu so pred letom prav s tem namenom krepitve osebne kondicije začeli s promocijo zdravja za zaposlene v domu. Zbirajo se pri neformalnih srečanjih, ob telesni vadbi in ozaveščanju o škodljivih razvadah, ki povzročajo slabo počutje.

Naše srečanje je imelo tudi praktični del, kjer smo razgibali svojo hrbtenico. Predavateljici sta poudarili, da je pomembno skrbeti za hrbtenico, ker je v njihovem poklicu največ poškodb ravno na njej. Pokazali sta nam, kako se pravilno dviguje breme in preloži bolnika iz postelje na voziček.

Srečanje smo zaključili s prijateljskim srečanjem ob pijači in sladkih dobrotah.

Predavateljici sta nas spodbudili k redni skrbi za telo, saj še vedno drži rek: " Zdrav duh v zdravem telesu!"

s. Mirjam Černigoj