Provincialni kapitelj slovenskih uršulink
»Kako naj povrnemo Gospodu vse dobro, kar nam je storil? Kelih zveličanja bomo dvignile in bomo klicale ime Gospodovo.« (prim. Ps 116,12-13)
Res ne vem, kako naj se Bogu dovolj zahvalimo za otipljivo navzočnost, za luč in moč Duha, za številne milosti, ki smo jih prejemale sestre uršulinke slovenske province Rimske unije na prehojeni poti rednega provincialnega kapitlja, ki je potekal od 24. do 29. oktobra 2026 v »Hiši kruha« - v domu duhovnosti Sveti Duh pri Škofji Loki.
Uvodno sv. mašo je prvi večer daroval Stiški opat p. Maksimilijan File. V nagovoru nas je povabil, naj se vrnemo k enemu temeljnih vprašanj redovnega življenja. Pred skoraj petnajstimi stoletji ga je postavil sv. Benedikt in je kljub svoji preprostosti še danes presenetljivo aktualen. Ko Benedikt govori o sprejemanju novega člana v samostansko skupnost, naroča, naj skrbno preverijo, 'ali resnično išče Boga'. P. Maksimiljan nas je v nadaljevanju spomnil, da je Boga treba iskati vse življenje, v vsem kar delamo, tudi takrat, ko smo mu podarili že mnogo let. Morda še posebej takrat, saj naša moč, tudi naša prihodnost ni v številu, ne v premoženju, niti ne v dejavnostih, ampak v svetosti življenja.
Čas kapitlja smo živele zelo intenzivno. Ustavile smo se, da bi bolj videle, kdo smo in kaj hočemo. Za nas je bilo kot vodene duhovne vaje, vračanje h koreninam naše vere in naše poklicanosti – »negovanje naše starodavne trte«. K temu negovanju je znatno pripomoglo provincialno vodstvo, ki je pod budnim očesom s. Cath LIoyd RSCJ, angleške sestre v vlogi fasilitatorke, vse dogajanje skrbno načrtovalo. Gospod sam, ki je bil med nami v vsem dogajanju močno navzoč, nas je vodil zdaj v samoto, zdaj v skupnost, nas vabil v globino odnosa, da bi lahko vsaki spregovoril na srce: v osebni in skupni molitvi, v prebiranju in podeljevanju Božje besede, v razmišljanju, v medsebojnih pogovorih, v osebnem in skupnem razločevanju …
Začutile smo, da je nadvse pomembno »gojiti našo starodavno trto«, se pustiti obrezovati, in živeti odločitev, da bomo v vseh situacijah »sestre, ki iščejo Boga«. Tako bomo kot posameznice in kot provincialna skupnost mogle sredi številnih klicev bolje prepoznati Božji klic za naš čas: kaj od vsake Bog želi, kaj želi, da izpustimo, kaj želi, da poglobimo, kaj želi, da spremenimo ali preprosto nadaljujemo …skratka, kako naj kot uršulinke, - zveste identiteti in karizmi svete Angele – živimo in delujemo, da bomo v potrebah našega časa lahko prinašale nove sadove za današnji svet.
V globljem zavedanju, da »nismo me Njega izvolile, temveč je On nas izbral, in nas postavil, da gremo in obrodimo sad« (prim. Jn 15,16), se tudi me vračamo v naš vsakdan, v ta svet, k ljudem, h katerim nas Gospod pošilja ... s pogledom uprtim Vanj, z zagotovilom njegove navzočnosti, prežete z lučjo Vstalega, … Vemo, da gre pred nami On, ki ljubi svet vse do darovanja življenja in vabi tudi nas, da ostajamo v Njem in dajemo najboljši del sebe za Cerkev in sodobni svet, čeprav krhke in slabotne, a z novim izkustvom, z novim ognjem, z novim elanom, da bolj povezane med seboj našim sodobnikom še odločneje nosimo Boga in Njegovo ljubezen.
s. Štefka Klemen OSU
