Seminar za predstojnike 2011
Od ponedeljka, 24., do srede, 26. januarja 2011, je v cistercijanski opatiji Stična potekal seminar za redovne predstojnike in predstojnice. V treh dneh smo se udeleženci in udeleženke seminarja posvečali različnim aktualnim temam. Seminar je bil organiziran v okviru KORUS-a in se ga je udeleževalo okrog 40 sester in bratov.
Prvi dan je bil posvečen vprašanju konfliktov in našemu soočanju z njimi. Delo je vodil prof. Marko Iršič, mediator, trener mediatorjev in direktor Zavoda za razvoj kulture medosebnih odnosov in obvladovanja konfliktov (RAKMO). Glavne dejavnosti Zavoda za uresničevanje tega namena so svetovanje, mediacija, seminarji, usposabljanje za mediatorje in za vodenje delavnic, raziskovanje in založništvo.
Prof. Iršič je v svojem izvajanju poudaril, da je ključnega pomena za razreševanje konfliktov to, da se njihove prisotnosti zavedamo, jih razumemo kot normalen pojav v naših medčloveških odnosih, potem pa se nanje odzivamo konstruktitvno. Do sporov navadno prihaja, ker jih ne znamo reševati na sporazumen način. Zato so konflikti po eni strani lahko nevarnost, po drugi pa priložnost za razvoj posameznika, odnosov in skupnosti, od udeleženih v njih pa je odvisno, ali bo konflikt uporabljen za ustvarjanje ali za uničevanje.
Ko gre za konflikt v medosebnih odnosih, to navadno povzroča napetosti in bolečino, a se lahko nanj odzovemo na različne načine. Konflikt lahko samo odrinemo, izvajamo pritisk na druge, se mu uklonimo oziroma navidezno podredimo, iščemo kompromis ali pa ga začnemo razreševati. Po besedah predavatelja je razreševanje konflikta "iskanje rešitve, ki bi bila kar najboljša za oba, pri čemer vsak ohrani lastne interese in tudi dober odnos". Če konfliktov ne razrešujemo, lahko postanemo njihovi ujetniki, poslabša se vzdušje v skupnosti, upade komunikacija in v končni fazi lahko vse to privede v nasilje v odnosih. Zato je po besedah predavatelja "pomanjkanje priznavanja prisotnosti konfliktov in pomanjkanje ustreznih oblik soočanja z njimi ter njihovega razreševanja tisto, kar vodi v nevarnost".
Podal je nekaj smernic za razreševanje konfliktov. Kot prvo je omenil zavezništvo, to je, da kljub konfliktu ohranimo skrb za dobrobit drugega in da skušamo poraziti konflikt in ne drugega: kljub nesoglasjem ohranjamo dober odnos in vzajemno naklonjenost, je poudaril. Druga pomembna stvar je upoštevanje različnosti: med nami obstaja veliko razlik – če jih ne upoštevamo oz. ne dopuščamo, otežujemo rešitev konflikta. Prevzemanje odgovornosti je naslednji pomemben vidik in pomeni odkrivanje težave in iskanje rešitve, ne pa dokazovanje krivde drug drugemu. V konfliktih je vedno treba ohranjati komunikacijo, sicer je nevarnost, da sebe vidimo kot žrtev, drugega pa kot storilca. S prekinitvijo komunikacije si navadno tudi zapremo pot do rešitve in s tem onemogočimo, da bi konflikt prispeval k izboljšanju odnosa med stranmi v konfliktu. Seveda pa jo ob reševanju konflikta lahko odložimo, to je, prekinemo za toliko časa, da se pomirimo in tako storimo, da kopičenje notranje in zunanje napetosti ne rani še globlje. Ne smemo pa je prekiniti brez nadaljevanja. Pogosto smo jezni ali prizadeti zato, ker situacijo ali napačno dojemamo ali pa napačno razlagamo. Napetost prepira lahko prinese nekakšno zaslepljenost in otopelost za drugega, ker težko upoštevamo bolečino drug drugega. Zato je bila zanimiva trditev, da konflikt oziroma našo neusklajenost, razdelimo na 'manjše dele', ker če bomo hoteli rešiti vse naenkrat, bo ostal občutek nezadovoljstva, oz., da nismo ničesar rešili. Ob vsem tem pa je potrebno še odkrivanje disfunkcionalnih vzorcev interakcije – kljub emu, da se odzivamo na vedenje drugega bolj kot ne samodejno in mislimo, da je drugi povzročil naš odziv, pa je vsak odgovoren za svoje vedenje in svoje odzive. Teh reakcij se moramo jasno zavedati, o njih govoriti in potem je upanje, da jih bomo polagoma začeli tudi spreminjati.
Kdo naj torej začne? Kdor je bolj vljuden. Kdo mora prvi poskušati? Kdor hoče prvi spremeniti situacijo – bi bil lahko neke vrste povzetek tega dela, pri čemer je pomembno še to, da se sporazumemo glede postopka reševanja konfliktov, oz. težkih situacij.
Pomemben del predstavitve obvladovanja odprtega konflikta je bila tudi predstavitev mediacije, ki jo izvaja Zavod RAKMO. Mediacijo lahko imenujemo "pogovor pod nadzorom" ali "proces, v katerem tretja, nevtralna stran (mediator), pomaga vsaj dvema sprtima stranema oz. stranema s spornim vprašanjem ali področjem pri razjasnjevanju nesporazuma in iskanju skupne rešitve". Vloga mediatorja je nevtralna; skrbi za proces in ne za vsebino; posluša in skuša razumeti; skrbi za spoštljivost in dostojanstvo; usmerja k iskanju skupnih točk in možnih rešitev. Temeljna pravila mediacije so dostojanstvo in spoštljivost; poslušanje tistega, ki govori (brez prekinjanja), enakopravnost in odsotnost nasilja, sovražnosti, groženj in žalitev.
Da bi ves ta teoretični del bolje razumeli, so bili predstavljeni tudi trije konflikti in kako se jih rešuje. Veliko koristnih napotkov torej za bolj konstruktiven, sporazumem način reševanja težkih strani odnosov v življenju.
V torek dopoldne sta seminar obogatila dva predavatelja: docent dr. Andrej Saje je govoril o spolnih zlorabah v Cerkvi in o delu Ekspertne skupine za reševanje teh zlorab pri Slovenski škofovski konferenci, ki jo vodi. Predstavil je cerkvenopravno opredelitev spolne zlorabe kot kaznivega dejanja, dokumente Svetega sedeža in drugo pomembno literaturo s tega področja. Naglasil je, da so žrtve svobodne glede prijave in se lahko odločijo za civilno in (ali) cerkveno prijavo, čeprav je to dejanje težko, saj jih ponovno travmatizira. Spregovoril je tudi o nalogi ordinarija, ko je seznanjen s sumom spolnega nasilja.
Kaj pa lahko mi storimo? Naglasil je, kako je pomembno, da se stvari pove na pristojnem mestu, ker se samo na ta način zlo lahko prekine in se žrtev zaščiti. "Spomini ne izginejo s potlačitvijo, temveč, če jih nadomestimo z nečim novim" (Alenka Rebula). Tudi zaupanje v institucijo se ohranja samo z ustreznimi pravnimi postopki, z zaščito žrtve in kaznovanjem storilcev, saj žrtve pričakujejo najprej to, da bodo storilci sprejeli odgovornost za svoja dejanja. .
O ravnanju ob čustvenih, spolnih zlorabah pa je spregovorila docentka dr. Tanja Repič Slavič, doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije. Njena beseda je bila prepričljiva tudi zato, ker je govorila iz osebne izkušnje dela z žrtvami, ki pogosto nosijo trajne poškodbe. Spregovorila je o notranjem doživljanju zlorabljenih, posebej če so to otroci, in da je pedofilija zasvojenost. Ena tretjina je bila v otroštvu spolno zlorabljenih. Pedofili so organsko nedozoreli (ker v naravi ni take privlačnosti); so tudi psihično nedozoreli (gredo k šibkejšemu) in seveda tudi duhovno. 80 odstotkov zlorab otrok je s strani tistih, ki jim otrok zaupa. Velja pa: storilec je stoodstotno odgovoren, žrtev pa ni nikoli kriva, je naglasila predavateljica.
Kako reagirati, če zvemo za takšno izkušnjo? Storilci se najbolj bojijo odkritja svojega dejanja. Nekdo mora prevzeti odgovornost; najslabše je biti tiho. Informacija mora biti čimprejšnja: povedano mora biti glavno, resnično, strnjeno.
Oba predavatelja sta za konec še pokazala, kako poteka pogovor z žrtvijo spolne zlorabe in naglasila, kako pomembno je biti pripravljen poslušati, pokazati sočutje, ne pa dajati komentarjev in prazne tolažbe; pustiti je treba, da žrtev pove, kolikor čuti, da lahko. V nekem smislu "dati 'dovoljenje', da ni treba vsega povedati", ali vsaj ne naenkrat. Tudi tišine v pogovoru ne smemo prekinjati.
Torkov popoldanski del je bil v delu po skupinah namenjen odmevanju na vse, kar smo slišali doslej. V sredo dopoldne pa je bil gost seminarja koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak, ki je spregovoril o Liku vodje v Svetem pismu. Iz množice likov je najprej omenil tri velike kralje (Samuel, David, Salomon), tri velike očake (Abraham, Izak, Jakob), še tri starejše (Adam, Henoh, Noe); nato so prišli na vrsto Mojzes, Aron in Jozue – in tako v vrsti "trojk" pridemo do Svete družine (Marija, Jožef, Jezus) in treh apostolov, ki so pogosto omenjeni skupaj (Peter, Jakob in Janez) ter končno do Svete Trojice.
Po še nekaterih za predavatelja značilnih povezavah se je ustavil ob liku Mojzesa, ki ga je po besedah Svetega pisma "Gospod poznal iz obličja v obličje" (5Mz 34, 10). Ob glavnih dogodkih iz Mojzesovega življenja – od skrivnostnega izvora do njegove smrti – ga je prikazal kot Gospodovega zaupnika, kot tistega, ki prosi za trdovratno ljudstvo: "Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!" (2M7 32,32), "ponižnega, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje" (4Mz 12), kot starozaveznega zakonodajalca. Bolj kot z izrečenimi trditvami je škof dr. Jurij nagovarjal z žarom, s katerim je govoril o predlagani temi. Odgovoril je tudi na nekaj vprašanj, povezanih z likom Mojzesa kot voditelja.
Na seminarju smo imeli tudi vsak dan skupno bogoslužje ter molitev Hvalnic in Večernic. Ob ovrednotenju smo dali tudi nekaj predlogov za naslednji seminar, kdo bi ga vodil in določili termin. Seminar smo končali s skupnim kosilom, hvaležni cistercijanskim menihom, pri katerih vedno najdemo prijazen kraj za naša srečanja.
s. Darja Krhin ND
