Kot vsako pomlad smo se tudi letos mladi redovniki in redovnice odpravili na enodnevni izlet po naši lepi Sloveniji. Čeprav je naša dežela majhna, pa je vendarle v njej toliko lepih kotičkov, ki jih sploh ne poznamo. Letos smo se odpravili proti jugovzhodu Slovenije, na Dolenjsko, še bolj natančno, na Zaplaz. Malo tudi zato, ker se je bližal godovni dan našega mučenca Alojzija Grozdeta.

Skoraj točno ob osmih zjutraj smo se s kombijem odpeljali z Rakovnika. Ker se nas ni zbralo prav veliko, je bilo dovolj prostora in nismo potrebovali še kakšnega dodatnega avtomobila. Črni oblaki na nebu sicer niso obetali nič dobrega, čeprav so po radiu povedali, da naj ne bi deževalo. Ampak previdnost ni odveč, tako da je vsak imel s seboj anorak ali pa dežnik. Seveda ni smela manjkati pohodna oprema, saj je bilo predvidenih kar nekaj ur hoje. Od Mirne pa do Zaplaza le ni tako blizu, če misli človek razdaljo premagati na star način, brez prevoznih sredstev.

Tako smo se v soboto, 20. maja 2017, odpravili proti Dolenjski. Na Mirni so se nam pridružili še drugi, ki so prišli iz raznih koncev Slovenije. Tako se nas je skupaj zbralo dvanajst, deset sester in bratov z začasnimi zaobljubami in pa dva vzgojitelja. Po številu so v zadnjem času na prvem mestu bratje salezijanci, drugi redovi smo bili bolj skromno zastopani; a treba je povedati, da jih je bilo veliko odsotnih, saj so imeli druge obveznosti.

Začetek naše romarske pešpoti pa se ni začel čisto običajno. V gozdu, na mestu, kjer so našli truplo blaženega Alojzija Grozdeta, se nam je namreč pridružila gospa Marija, domačinka, ki je bila daljnega leta 1943 prav med tistimi otroki, ki so našli njegovo truplo. Takrat so se namreč igrali v gozdu. Tako smo imeli priložnost kar iz prve roke izvedeti marsikaj, kar se je v tistih težkih časih tam dogajalo. Gospa Marija se teh dogodkov še dobro spomni in bi lahko pripovedovala še veliko časa, a mi smo se morali odpraviti naprej in se gospe zahvalili, da si je vzela čas za nas. Povsem nekaj drugega je, če ti nekdo v živo pove, kot pa če preberemo iz kakšnih knjig itd. Tako smo se še pod vtisom vsega, kar smo slišali, odpravili proti Zaplazu.

Pot je seveda minevala kar hitro, saj smo si imeli med seboj marsikaj povedati. Ko pa smo bili v negotovosti, če smo še na pravi poti, so nam prijazni domačini hitro razložili, kam je treba iti. Tako smo večinoma hodili po gozdnih poteh, šli pa smo tudi skozi nekaj vasi. Med potjo poleg pogovora seveda ni smela manjkati molitev. Dobre volje, tudi zato, ker nam je bilo vreme kar naklonjeno, smo zmolili rožni venec pa zapeli kakšno pesem. Po treh urah hoje, ko smo ravno prispeli na Zaplaz, pa je začelo deževati. Tam smo Boga najprej počastili s sv. mašo, nato pa je sledil še agape – na mizo smo zložili, kar je kdo imel s seboj, in se tako tudi telesno okrepčali. Brez tega seveda ne gre. Nazaj v dolino pa smo se odpravili s kombijem; oba vzgojitelja sta namreč že prej poskrbela, da nas je na vrhu čakal prevoz. Še dobro, v dežju ne bi bilo ravno prijetno pešačiti. Spotoma pa smo se ustavili še na Veseli Gori (župnija Šentrupert). Br. Gregor SDB je domačin, zato nam je malo več povedal o teh krajih. Zaradi dobre akustike v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Veseli Gori je zadonela tudi pesem. Župnijsko cerkev v Šentrupertu nam je razkazal tamkajšnji župnik Jakob Trček, ki nas je potem povabil še v župnišče. Tam so nekateri igrali ročni nogomet, ki seveda ne sme manjkati v nobenem župnišču (ali tudi kje drugje), kjer so salezijanci, drugi pa smo se raje okrepčali ob kavi in soku. Pa tudi za prigrizek se je kaj našlo. Tako smo okrepčani in zadovoljni zapustili Šentrupert in se odpravili nazaj proti Mirni. Od tam so se nekateri s svojim avtom odpeljali proti Štajerski, drugi pa proti Ljubljani.

Tako je bil za nami lepo doživet dan. Hvala Bogu in vsem, ki so poskrbeli za vso organizacijo, in prijaznim gostiteljem. Pa hvala vsem za prijetno družbo. Bl. Alojzij Grozde, ki je nam mladim lahko velik zgled, naj nam pri nebeškem Očetu izprosi milosti in blagoslova.

br. Jurij Slamnik OFMCap