V soboto,  5. maja 2018, smo se štirje prednovinci udeležili nam namenjenega srečanja. Zastopali smo štiri redovne ustanove oz. družbe: kapucine, salezijance, uršulinke in šolske sestre sv. Frančiška. Srečanje sta vodila s. Meta Potočnik OSU in g. Janez Suhoveršnik SDB.

Začeli smo okrog 7:10 s sveto mašo v samostanu sester karmeličank v Sori. Nato smo se povzpeli v govorilnico, kjer nas je čakal prijazen sprejem sester in skrbno pripravljen zajtrk. Ko smo se okrepili, smo imeli priložnost spoznati dve mladi sestri karmeličanki, ki se pripravljata na zaobljube. V sproščenem pogovoru s sestrami smo se lahko načudili in nasmejali delovanju Božje previdnosti in načinom Gospodovega klica.

Ko smo se poslovili od sester, smo krenili proti cerkvi sv. Katarine (v vasi Topol nad Medvodami). Večino časa smo preživeli v tamkajšnjem župnišču. S. Meta je pripravila razmišljanje o svetosti, predvsem v luči življenja v samostanu –  pogovarjali smo se med drugim o tem, katere lastnosti so po našem mnenju potrebne za življenje v skupnosti, kako svetost zaznamo pri drugih, kako na nas preži naš ‘jaz’, ki se hoče uveljaviti.

Prvi del razmišljanja smo končali s hitrim pregledom Jezusovega govora na gori (Mt 5-7). Poleg blagrov najdemo v teh poglavjih še vrsto kratkih prispodob in prilik, ki nam lahko služijo kot kažipoti k svetosti z vrhom v ljubezni do sovražnikov.
Ustavili smo se tudi ob Mt 25, torej ob opisu poslednje sodbe, kot v opomin, da nam to, kako bomo sebe do potankosti izpilili v izpolnjevanju redovnih pravil, se znali uglajeno obnašati in podobno, samo po sebi ne bo pripomoglo k našemu zveličanju, pač pa konkretno udejanjanje ljubezni do bližnjega.

Sledilo je približno tri četrt ure za osebno molitev, imeli smo tudi možnost adoracije. Potem pa smo prednovinci iz danih in pridobljenih sestavin pripravili kosilo; ob tem smo imeli tudi čas za pogovor med seboj.

Po skupnem kosilu smo poslušali drugi del razmišljanja; tokrat smo se pomudili predvsem ob današnjih oblikah dveh sicer že starodavnih zmot –  gnosticizma in pelagianizma. Prvi se kaže tudi v miselnosti, da je razumevanje zapovedi samo po sebi že kar dovolj (ne pa njih konkretno izpolnjevanje), drugi pa v pretiranem, napuhnjenem zanašanju na svoje zmožnosti, češ da si moremo sami prigarati svetost, si prislužiti zveličanje zgolj po svojem hotenju in naporih, brez znatne Božje pomoči.

Omenjena je bila tudi koristnost in skozi čas stalna prisotnost fizičnih, ‘navadnih’ opravil v redovnem življenju – varujemo naj se neprodušnega zapiranja v pisarne in prepuščanje vsakdanjosti kakšnim uslužbencem, če le razmere to dopuščajo.  
Razmišljanje smo zaključili z zgodbo o menihu, ki je iskal – in naposled našel – ‘pravi samostan’.

Za konec smo se odpravili na krajši sprehod proti cerkvi sv. Jakoba, tekom katerega smo se lahko še bolje spoznali med seboj. Ker smo bili nekoliko pozni, smo se prej obrnili na poti in ob 16h srečanje zaključili s pesmijo.

Zala Vrabec